Moja nosečnost je potekala zelo lepo, potrebnih je bilo še nekaj tednov in postala sem mama. Najlepši občutek, ki ga lahko človek doživi. Seveda si srečen in prestrašen hkrati, kdo ne bi bil. Mešajo se vsi občutki, občutki sreče, zmedenosti, prestrašenosti, sprašuješ se, ali boš vse to zmogel. Enostavno zmoreš, ker si vržen v to in življenje teže dalje.
Pred porodom pa mi je bil najlepši dan, ko sva šla izbirat otroško sobo. Sama nisem takšna, da bi morala biti soba nevtralnih barv, ker do konca ne veš, ali boš res dobil hčerko ali sina, ali pa razmišljaš že za naprej. Sama sem vedela, da bom rodila hčerko in tako sem tudi izbirala dekliške otroške sobe.
Moj mož me je že hotel pregovoriti, naj bom malo pripravljena, da lahko, da bo fant, jaz pa sem vedela, da bo hčerka. Tako sem se sprehodila med razstavljenimi otroškimi sobami in takoj mi je padla v oči prelepa roza otroška soba za punce. Vedela sem, da je to prava soba. Še vseeno sva se sprehodila po trgovini, bolj zaradi moža kot pa zaradi mene, ker jaz, ko vidim, da mi je nekaj všeč, potem to kupim in niti ne gledam naprej.
Sicer je bila še ena lepa, ampak ne tako kot ta. Odločitev je padla, kupila sva tisto otroško sobo, ki sem jo izbrala na začetku. Veste tisti občutek, ko veste, da je to prav. Tako sem jaz vedela, da je to primerna soba za našo hišo in našega malega škrata. Komaj sem čakala, da jo iz bolnišnice pripeljem domov in da bo sobica končno njena. …
