Imela sem redno službo in uživala se mv njej, vseeno pa me je pošteno morila plača vsak mesec, ker je bila zame prenizka, ker sem bila samohranilka. Nakar me je vabilo podjetje, ki prodaja delovna oblačila. To je bilo zame precej stresno obdobje, oni so potrebovali novega zaposlenega že naslednji mesec, jaz pa sem bila zmedena. Kajti to podjetje, ki prodaja delovna oblačila nisem poznala tako dobro, da bi vedela, pod kakšnimi pogoji delajo in kakšne so plače. Tukaj sedaj v mojem podjetju, sem res dobivala majhno plačo a vse drugi je bilo urejeno tako kot je potrebno.
Vse bolj se je bližal čas, ko sem morala javiti podjetju, ki prodaja delovna oblačila ali bom službo sprejela ali ne. Tiste dni sem iskala podatke o tem podjetju, da bi mi kdorkoli povedal iz prve roke, kakšno podjetje je in kako je delati za njih. Znanec mi je povedal, da je podjetje stabilno, zaposleni so spoštljivi eden do drugega, vikendi so prosti, prav tako vsi prazniki, plače so redne.
Nisem se bala, da ne bi znala prodajati delovna oblačila, vedela sem da se čisto vse da naučiti, bolj sem se bala samega sistema, kolektiva in pogojev, a vedela sem, da je priložnost prišla in da sem še mlada, ki lahko to izkoristim, da ne bom ostala za vedno v sovjem trenutnem podjetju. Odločitev je bila samo na podlagi urnika in plače in odločila sem se, da novo službo sprejmem.
Priznam imela sem kar tremo, šele ko sem jo sprejela sem se zavedala, da se bom morala na novo učiti, da bom znala prodajati delovna oblačila, vendar sem imela narejeno tekstilno šolo, tako da podlaga je bila. Zakorakala sem v novo službo z strahom, v novo okolje, med nove sodelavce, delovna oblačila so mi zlezla pod kožo, rada sem prodajala, ker sem vedela, da dobim večjo plačo in čakam tako pričakovani petek.